Ali igramo svojo igro življenja?

Vsak od nas doživlja v svojem življenju določene dogodke, ki človeku dajo misliti ter ga usmerijo naprej po njegovi poti življenja. Čeprav se ti dogodki v prvem trenutku zelo pogosto zdijo kot največja katastrofa ali kazen, kasneje lahko ugotovimo, da so nam prinesli največje blagoslove.

Vsakdo od nas igra svojo igro življenja in poje svojo pesem. Žal mnogi sploh ne znajo ali pa si ne upajo ubrati življenje po svojih notah (beri notranjih vzgibih), temveč se prepuščajo okolici, da jih vodi, usmerja in jim pove, kaj je prav in kaj ne. Sčasoma lahko ugotovimo, da po vseh teh napotkih, usmerjanjih in kažipotih, ki jih dobivamo od drugih, sploh ne živimo svojega življenja.

Marsikdaj stvari vzamemo preveč »zares« v smislu, kot da gre za življenje ali smrt, kot da je od slednjih odvisen naš obstoj. Verjamem, da so nekateri dogodki v našem življenju res dramatični, žalostni, nesrečni, a se je potrebno zavedati, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Moramo se znati malo »umakniti«, se čustveno, telesno in umsko umiriti … ter nato kot neodvisni opazovalec presoditi trenutno situacijo.

Kaj pomeni igrati svojo igro življenja? Preprosto – to pomeni, da počnemo stvari, ki nas radostijo in izpolnjujejo, se družimo z ljudmi, ki nas navdihujejo in energijsko dvignejo, da si vzamemo čas zase, za prijatelje, družino, naravo … Skratka – da počnemo to, kar nas razširja.

Saj vem, morda ste v tem trenutku v službi, ki je sploh ne marate, obenem imate še tečnega šefa, … da ne govorim o sodelavcih, ki kar »tekmujejo« med seboj, kdo bo koga oz. kdo je najboljši. Sedaj pa se za trenutek ustavite, zaprite oči in začnite v svojem delu, ki ga opravljate, iskati pozitivne vidike. Ravno tako poiščite pozitivne lastnosti vašega »tečnega« šefa, in tudi vaših sodelavcev.

Hja, boste rekli – Robert, a to še ni vse, imam tudi partnerja, ki mi ne nudi podpore, taščo, ki mi cefra živce, otroke, ki so strašansko nehvaležni in prava nadloga – in za vse to naj bom hvaležen? Da, tudi za takšne situacije moramo biti hvaležni in iskati dobre plati – le-te imajo tako partner kot tudi tašča in otroci. Vsak človek ima pri sebi določene pozitivne strani, lastnosti, le osredotočiti se je potrebno na to.

Zanimivo je, kako se spremeni naše življenje, ko se osredotočimo na pozitivne lastnosti … tako nas samih kot tudi naših najdražjih, sodelavcev, nadrejenih in povsem neznanih ljudi. Velja si tudi zapomniti, da so bili nam sedaj dragi ljudje pravzaprav nekoč »tujci«, ko smo jih bolje spoznali, pa so postali naši prijatelji, partnerji, ljubimci, ljubimke …

Zakaj ne bi svoje igre življenja odigrali na drugačen način – bolj pozitiven, poln ljubezni, radosti, navdušenja, da bi v sebi in drugih iskali pozitivne plati, da bi bili srečni, navdušeni, takšni kot so mali otroci, ki takrat, ko jih še ne »omejujemo« s svojimi opazkami, pravili in navodili, gledajo na življenje kot na igro in se veselijo vsakega novega trenutka.

Naredite v naslednjih 14 dneh en preprost eksperiment (ne ga vzeti preveč resno, preprosto prepustite se igri življenja) in v ljudeh, ki jih boste srečevali, iščite njihove pozitivne lastnosti, vrline in talente. Nič več se ne pritožujte nad njimi, češ »kakšni so«, temveč zavestno iščite dobro v njih.

Prepričan sem, da se vam bo po 14 dneh tega »eksperimenta« življenje spremenilo na boljše, da boste imeli bolj izpolnjene medsebojne odnose, da bo vaša raven energije višja, da boste bolj umirjeni in sproščeni – skratka polni navdušenja, radosti in ljubezni. Hvaležnost spodbuja delovanje imunskega sistema, in ljudje, ki redno prakticirajo hvaležnost in iščejo dobro v sebi in drugih ljudeh, so zaradi tega tudi precej bolj zdravi.